Nešplja

Nešplja – Mespilus germanica

by Blog

V Evropi velja, da se zima začne z zimskim solsticijem oziroma najkrajšim dnevom v letu (21. ali 22. december). Na Kitajskem, kjer zima velja za čas za počitek, se ta začne 7. ali 8. novembra. Po starokeltski tradiciji se je zima začela 31. oktobra ali 1. novembra. No, zame osebno se zima začne, ko se z vrta pobere še zadnje plodove nešplje, torej v času pojavljanja prvih jesenskih slan.

Nešplja je zanimivo drevo; na prvi pogled včasih deluje kot grm, njene vijugaste veje pa brez pravega reda švigajo po krošnji sem ter tja. Njeni lepi, beli cvetovi se odprejo šele maja, ko je nevarnost pozeb že mimo, listi pa se jeseni obarvajo v izjemno slikovite odtenke. Po odpadanju listov ostanejo na vejah nešplje majhni plodovi, ki odpadejo šele, ko dozorijo. To se običajno zgodi šele po nekaj slanah, ki sprožijo proces dozorevanja. Sprva trdi in trpki plodovi se v nekaj dneh spremenijo v mehke kroglice, ki jih je treba z roko previdno pobrati z drevja.

Okus zrelih plodov je tista kvaliteta, zaradi katere se to čudno drevo splača imeti na vrtu. Izjemno hranilna in nasitna kaša, ki ponuja sladko-kislo mešanico okusov jabolčne čežane, cimeta in vina, je idealna za pripravo marmelade. Zaradi visoke vsebnosti pektina jo lahko uporabljamo tudi kot dodatek pri kuhanju marmelad iz drugih sadežev. Njen kompleksen okus pride prav tudi pri pripravi nešpljevega likerja, za najbolj neučakane in lačne pa se nešplja preprosto začne jesti že na vrtu, ob tem pa uživa v pljuvanju koščic. Pri uživanju nešplje pa ne velja pretiravati; v preteklosti je slovela kot sredstvo za uravnavanje prebave, kar preverjeno drži na podlagi lastnih izkušenj.

Skratka, gre za eno tistih sadnih vrst, ki je skoraj že izginila z vrtov, zdaj pa se zaradi odsotnosti bolezni in škodljivcev počasi vrača na vrtove navdušencev nad odpornimi vrstami, kjer ni potrebna uporaba fitofarmacevtskih sredstev.

V preteklosti je bila dobrodošel vir vitaminov v zimskih dneh, danes pa se lahko navdušujemo predvsem nad njenim okusom in videzom; krošnja brez listja in s plodovi namreč deluje kot nekakšna novodobna različica novoletne jelke.

kompost presejan

Kompostiranje – alkimija narave

by Blog

Naša kmetija se ne ukvarja z živinorejo. Da bi dobili nadomestek gnoja, ki bi potešil najbolj požrešno zelenjavo, se v manjši meri ukvarjamo s kompostiranjem. Kapacitete so sicer premajhne, da bi lahko kompost prodajali na trgu, so pa dovolj velike, da lahko v manjši meri govorimo o kroženju hranil na kmetiji. V kompostiranje namreč vstopajo hranila iz ostankov hrane, papirja, sena in sveže trave, včasih pa za pospešitev procesa dodamo še kakšne pospeševalce v obliki kopriv in gabezovih listov.

 

Splošno znano je kompostiranje v obliki nepremišljenega zlaganja organskih odpadkov na kup in čakanja, da se ta skompostira. Slej ko prej bo sicer prišlo do komposta, vendar se da proces pohitriti, če se držimo nekaterih osnovnih pravil in odpadke že vnaprej logično sortiramo v dve skupini ki ju nato izmenično dajemo na kompostni kup.

Prva skupina je znana po visoki vsebnosti dušika. Vanjo sodijo ostanki sadja in zelenjave, pokošena trava, ostanki kave, plevel, ki še ni začel semeniti, ter drugi sveži ostanki listja in cvetja. Ta skupina z vsebnostjo dušika poganja proces kompostiranja; poljudno ji rečemo tudi zeleni del.

Druga skupina je znana po visoki vsebnosti ogljika. Vanjo spadajo suho listje in suha trava, sekanci majhnih dimenzij, nepotiskan karton in jajčna embalaža, slama ali seno ter papirnate brisače. Ta skupina daje kompostu strukturo, omogoča pretok zraka in služi kot vir energije za organizme v procesu kompostiranja. Poljudno ji rečemo rjavi del.

 

Če na kompostiranje gledamo kot na ubrano sozvočje dveh skrajnosti (zeleni in rjavi del), bo proces deloval le, če bosta dela v pravem razmerju. To pomeni da premišljeno izmenično zlagamo na kup zeleni del in rjavi del in spremljamo proces.

Če je dušika (zeleni del) preveč, bo kup zaudarjal po gnitju; situacijo rešimo z dodatkom rjavega dela in obveznim premešavanjem.

V nasprotnem primeru, če je ogljika (rjavi del) preveč, lahko kup stoji več tednov v popolnoma nespremenjeni obliki. To rešimo z dodatkom zelenega dela in premešavanjem.

 

To so enostavna pravila, na katera pa se v praksi žal velikokrat pozabi. Marsikdo nad kompostiranjem celo obupa zaradi opisanih težav, ki bi se jih dalo enostavno rešiti, nekateri pa pretreseni ugotovijo, da so se jim v kompostu namnožile podgane. Podgan in drugih glodavcev ni, če zanje ni hrane, zato se izogibamo kompostiranju živalskih ostankov v vseh oblikah (meso, kosti), mlečne izdelke pa raje pojemo, kot da bi jih kompostirali. Tudi olje, ki ga nekateri radi dodajajo, deluje zelo zaviralno na proces, zato se mu izogibamo, če želimo optimalne rezultate.

Kompostiranje je star proces, ki so ga ljudje prakticirali že davno pred razvojem znanstvenih ved, ki jih danes poimenujemo kemija, biokemija in mikrobiologija in ki nam te procese danes strokovno pojasnjujejo. So si pa ljudje vzeli čas ter z opazovanjem in izkušnjami prišli do “zlate formule”. Zato pri kompostiranju še vedno velja zlato pravilo opazovanja in eksperimentiranja. Le na podlagi teh komponent pridobimo izkušnje, s katerimi optimiziramo celoten proces. Izkušnja na izkušnjo pa sčasoma vodi do mojstrovine.

Allium sativum

Česen – Allium sativum

by Blog

Vstopamo v čas, ko so se dnevi že občutno skrajšali in se jutranje temperature zraka že počasi nagibajo k ledišču. Drugače povedano – prišel je čas za sajenje česna.

Ta tisočletna zelenjava, ki spremlja ljudi skozi celotno človeško zgodovino, je hkrati tudi malce posebna – je ena redkih, ki se razmnožuje izključno vegetativno. To preprosto pomeni, da se v zemljo ne seje semen, ampak stroke, ki jih dobimo iz glavice česna.

Je tudi ena redkih rastlin, ki se jih sadi v mrzlih mesecih, to pa zato, ker potrebuje določeno obdobje mraza, da lahko začne tvoriti posamezne stroke. Hkrati v jesenskem času še pred zmrzaljo česen razvije močne korenine, ki omogočajo rastlini, da spomladi začne z intenzivno rastjo listov in jo morebitni pleveli težko dohitijo. Velika prednost močnih, globokih korenin je tudi odpornost proti suši – te so zadnja leta pravilo in ne izjema.

Na kmetiji ohranjamo tri sorte česna; dve med njimi smo dobili v dar in naj bi bili stari sorti, ki se na Notranjskem vzgajata že dolgo časa, tretjo pa smo obdržali po poskusnem sajenju, ker se je izkazala za primerno. Vse tri sorte, ki jih ohranjamo na kmetiji, izpolnjujejo dva pogoja, zaradi katerih jih sploh ohranjamo:

Prvi je okus – ta v primerjavi z modernejšimi sortami, ki smo jih tudi poskusno gojili na kmetiji, izrazito izstopa in bogato popestri jedi.

Drug razlog pa je tvorba cvetnih poganjkov oziroma peskov; te običajno poženejo iz rastlin kakšen mesec pred polno zrelostjo. Peske je priporočljivo pobrati, saj s tem usmerjamo rastlino k tvorbi večjih glavic. Peskov pa seveda ne vržemo na kompost kot nekateri pridelovalci česna, ampak jih uporabimo v kulinariki. Zaradi svojega okusa se lahko uporabijo kot blag nadomestek česna v številnih jedeh.

Običajno po pobiranju peskov čez dobre tri tedne sledi še izkopavanje zrelega česna; čas močno zavisi od vlažnosti tal – če so premokra, bo na česnu ogromno sprijete zemlje, kar nikakor ni dobro. Česen nato sušimo pod kozolcem v senci do jeseni, nato pa poberemo česnove glavice in jih očistimo. Del glavic se pripravi za sajenje, del pa za skladiščenje čez zimo.

Med čiščenjem glavic se že dela selekcija, katere bodo šle v sajenje (le največje in najlepše), ostale pa se porabijo v kulinariki. Česnove glavice en dan pred sajenjem v večernih urah razstročkamo, nato pa se drugi dan prične sajenje česna oziroma česnovih strokov.

Seveda je treba te stroke tudi primerno usmeriti v zemljo: koničasti del stroka naj bo usmerjen proti vrhu, medtem ko je zaobljen del usmerjen v zemljo. Če strani česna zamenjamo, bo bodoče steblo česna naredilo lep polkrog, ko bo potovalo iz zemlje proti nebu. To ni ravno priporočljivo, saj rastlina pri tem trati dragocene rezervne snovi, posledično pa rezultate te napake vidimo čez pol leta, ko je pridelek bistveno manjši. Upoštevati je treba tudi primerno globino, ta mora biti prilagojena tipu tal. Tla, kjer bo rastel česen, tudi ne smejo biti pregnojena – tudi povsod opevan svež hlevski gnoj česnu ne ustreza. Pri vsem tem pa je potrebno paziti še na razdaljo pri sajenju. Rastline so namreč kot ljudje – potrebujejo nekaj osebnega prostora, da lahko razvijejo svoj celoten potencial.

Skratka, česen je nezahtevna vrtnina za pridelovanje, a samo sajenje terja kar nekaj znanja in izkušenj za lep pridelek v naslednjem letu. Se pa splača. In splača se ta proces ponavljati vsako leto, če se nam eno leto ne da, preprosto izgubimo vse tri sorte za vedno.

Fagopyrum esculentum

Ajda – Fagopyrum esculentum

by Blog

V sredini avgusta smo na eno izmed njiv posejali ajdo. Pa ne zaradi pridelave semen, ampak zaradi neštetih koristi, ki jih ponuja med rastjo in po njej. Končnega produkta – semen ajde – ne bomo pričakali, temveč jo bomo pokosili in nadzemne ostanke razporedili po njivski površini.

Na prvi pogled čudno dejanje, ki mimoidočemu prične porajati vprašanja o smiselnosti takšnega početja, se kmalu pokaže kot premišljeno, le rastlino moramo prej dodobra spoznati. Ko človek spozna številne pozitivne lastnosti in vpliv ajde na njivo, hitro ugotovi, da že samo njena prisotnost pomeni ugoden učinek na prst in okoliške površine. Teh učinkov je kar nekaj, odvisno od tega, kateri del rastline pogledamo. Najbolje se je tako ob posevku ajde kar usesti na tla in si ogledati celotno rastlino, od zgoraj navzdol …

Cvetovi

Posevek ajde prepoznamo že od daleč; težko je v pokrajini zgrešiti belo-rožnato zaplato, ki jo sestavljajo številni cvetovi. Če pridemo malce bližje, ob sončnem in mirnem vremenu zaslišimo brenčanje številnih žuželk in takoj prepoznamo še eno dobro lastnost ajde – ker je žužkocvetna, s cvetovi privablja številne opraševalce od daleč naokoli. Če imamo posevek ajde v bližini drugih rastlin, ki potrebujejo opraševalce, nam ni treba skrbeti, zagotovo bodo prišli. Še več, v posevku ajde se lahko namnožijo tudi številni koristni plenilci škodljivih žuželk.

Cvetovi po oprašitvi hitro začnejo tvoriti semena. Če jih pustimo in ajde ne požanjemo, se lahko hitro zgodi, da ajda v naslednjih mesecih pridobi oznako plevela – pa nič zato, še vedno bo s cvetenjem pripomogla k večjemu obisku opraševalcev na njivi. V kolikor posevek ajde vestno spremljamo in jo nekaj dni (7–10 dni) po začetku cvetenja pokosimo, poskrbimo, da se nam ne zapleveli, hkrati pa se lahko zgodi, da znova požene. Njena gosta preproga listja nadalje preprečuje razrast marsikaterega plevela.

Listi in stebla

Nežni listi in stebla ajde predstavljajo ob razpadanju dober vir organske snovi in številnih mineralov, ki jih je ajda vsrkala med rastjo. Kot že rečeno, gosta preproga ajde zaradi senčenja prepreči rast marsikateremu plevelu, ostanki listov in stebel pa med razgradnjo sproščajo snovi, ki za nekaj tednov zavirajo kaljenje semen drugih rastlin. Ta učinek se z eno besedo opiše kot alelopatija in je tudi poglaviten razlog, zakaj je ajda znana kot rastlina, ki “razpleveli” njivo. Seveda se najde tudi kakšen plevel, ki je na ta učinek neobčutljiv, a tega gosta razrast ajde skoraj zagotovo ugonobi.

Če zanemarimo alelopatijo in njen zatiralni učinek na plevele ter pogledamo v kakšno strokovno knjigo o zdravilnih rastlinah, ugotovimo, da je ajda znana tudi kot dober vir flavonoida rutin. Poleg ajde veliko rutina vsebujejo tudi kapre, olive, zeleni čaj in beluši – rastline, ki se jih drži sloves blagodejnega vpliva na zdravje. Rutin je splošno znan kot spojina, ki deluje blagodejno z več vidikov in pester nabor pozitivnih učinkov kar vabi k uživanju ajdinih semen. Vendar rutina ne dobimo le iz semen; tudi listi in cvetovi so njegov dober vir, le ob primernem času jih moramo požeti. Glede na raziskave ajda tvori rutin kot zaščitni odziv na UV-sevanje. Temu primerno bi morali ajdo za čaj gojiti takrat, ko je UV-sevanje najmočnejše – poleti. Seveda pa bo tudi čaj iz listov ajde, požetih v jesenskem času, dober, le manj rutina bo v njem, okus pa bo še vedno prijeten. Skratka, spoznanje o blagodejnih učinkih ajde je odlična motivacija, da si cvetočo zel (cvetove, liste in stebla) naberemo, jo hitro posušimo in si privoščimo skodelico ajdinega čaja na dan.

Korenine

Ko preidemo od spoznavanja ugodnih učinkov nadzemnih delov do korenin, se nam odpre novo poglavje. Razlog, zakaj so ajdo lahko pridelovali tudi na revnejših tleh, se skriva ravno v koreninah in njihovih izločkih. Ajdine korenine so goste in lahko segajo tudi v globino čez 20 cm, torej običajno v celotno globino obdelanih tal. Tam korenine izločajo šibke kisline, ki posledično povečajo dosegljivost različnih rudnin, ki so sicer rastlinam nedostopne. Med temi rudninami še posebej izstopa fosfor. Ta potuje v ajdo, po razgradnji njenih nadzemnih ostankov pa ostane dostopen naslednjim rastlinam – ajda torej deluje kot odlično zeleno gnojenje. Prav zaradi teh lastnosti korenin lahko uspeva v revnejših tleh, hkrati pa jo lahko posejemo, ko so njivska tla že malce izčrpana od redne rabe. Ajda jih bo zagotovo izboljšala.

Le sejmo ajdo

Če sledimo potovanju ajde skozi čas,  jo najprej najdemo 6000 let pred našim štetjem na območju jugovzhodne Azije. Od tam je počasi potovala preko Srednje Azije na zahod in prispela v Evropo v 15. stoletju. Iz Evrope je kasneje z evropskimi kolonisti prispela tudi v Severno Ameriko, kjer je postala pomembna poljščina v zgodnjem obdobju razvoja kmetijstva. Z uvedbo mineralnih gnojil sta jo počasi začeli nadomeščati pšenica in koruza. Na srečo smo še pravi čas ponovno prepoznali njene dobre vplive na zdravje njivskih površin in ljudi, zato njena popularnost znova narašča. Temu botruje tudi dejstvo, da je ena redkih rastlinskih živil z idealno vsebnostjo aminokislin, odsotnost glutena pa ponuja pomembno prehransko alternativo ljudem, ki so nanj občutljivi. Ne smemo pa pozabiti na njen pomen v krajini; polja ajde namreč popestrijo kmetijsko pokrajino, ki v zadnjih desetletjih postaja bolj podobna zeleni puščavi kot pa viru življenja.

Skratka, ajdo se splača sejati!

 

Edamame

Edamame – nezreli stroki soje – Glycine max

by Blog

Leto 2025 je zanimivo leto – deževen maj, sušen in vroč junij, ponovno deževen julij in ponovno vroč avgust. Navkljub vsem vremenskim anomalijam smo na kmetiji Markovi pridelali zadovoljiv pridelek soje, ki smo jo posadili samo zaradi enega namena – pridelka nezrelih strokov soje (Glycine max), svetu znanega z bolj všečnim in eksotičnim imenom – edamame.

Semena izbrane sorte soje smo prvič posejali pred dvemi leti in sicer slabih 100 g, preneseno v ekvivalent starodavne merske enote – eno pest. Pridelava je bila takrat usmerjena le v pridelavo semen – po eni strani zaradi testiranja kako se rastlina obnese v pretežno težkih tleh, po drugi strani pa iz čistega navdušenja nad pridelavo semen. Lahko bi že takrat nabavili večjo količino semena, ker pa je to dolgočasno in sama pridelava zaradi tega izgubi nekaj prvobitnosti in veselja nad eksperimentiranjem smo se raje odločili za daljšo pot. Na srečo nobena druga kmetija v bližini ne prideluje soje in nam ni bilo treba skrbeti za morebitno križanje z manj ustreznimi sortami. Še večja motivacija za pridelavo semena pa je bil podatek da lahko ena sama rastlina pridela od 100 do 400 semen. Pridelek semen v letu 2023 je bil zgleden, opisno kake pol litra semen. V letu 2024 smo polovico posejali, polovico pa v skladu s tisočletno tradicijo shranili za vsak slučaj če pridelek ne uspe. Pridelava je uspela, dobili smo semen za približno dva kozarca za vlaganje (750ml) oziroma 1,5 litra semen. V obeh letih si nismo privoščili niti pokušine pridelka, vse je bilo usmerjeno le v pridelavo semen. To leto pa smo si ob obilnem pridelku privoščili tudi prve kulinarično-degustacijske korake.

Če bi se tega postopka lotili malo bolj znanstveno in bi šteli posamezna semena in njihovo število po posameznih letih pridelave prenesli na X-Y koordinatni sistem, bi dobili lepo funkcijo s eksponentnim značajem. Verjetno so se nekaj podobnega lotili tudi bolj matematično navdahnjeni posamezniki ki so bivali na območju prvih poljedelskih civilizacij. Že takrat so nesporno ugotovili da se kmetijstvo splača in pridno nadaljevali z gojenjem rastlin. In to svetovali še drugim. Seveda ima naravno gibanje populacije to čudno lastnost da prvotna eksponentna rast doživi svoj vrh in potem zaradi najrazličnejših vzrokov strm padec. V kmetijstvu se to nevšečnost ublaži s kolobarjem, gnojenjem, zatiranjem tekmovalnih plevelov in nazadnje če ne preostane nič drugega – še s fitofarmacevtskimi sredstvi. S tem se elegantno izognemo zakonitostim evolucije ki vladajo v naravi in seveda tudi lakoti. Zato ljudje pridno gojimo kulturne rastline in jih v nekakšni mešanici narave in umetnega okolja držimo pri življenju že tisočletja – in vzajemno tudi one nas.

Če se vrnemo k našemu pridelku – sama beseda edamame izhaja iz Japonske, če ga prevedemo v slovenski jezik in dopustimo nekaj izgube med prevodom pa dobimo lep slovenski izraz – nezreli stroki soje.  Edamame je mogoče novost v evropi, v aziji kjer so sojo udomačili pred več kot 6000 leti, pa so o njem poročali že v 13. stoletju. V evropi je kot že omenjeno ta jed relativno mlada – šele leta 2008 zasledimo na območju evropske unije prvo ponudbo lokalno pridelanega edamame v trgovinah.

Sama pridelava je preprosta, trik pa je v času pobiranja, stroke se mora namreč pobrati ko so v njih že prisotna semena ampak preden popolnoma dozorijo. Mladi stroki vsebujejo v semenih še veliko saharoze, poleg nje pa še obilo prostih aminokislin ki v čudoviti harmoniji prispevajo k nepozabnem okusu, ki včasih spominja na kuhan kostanj. Ker se to harmonično razmerje z dozorevanjem semen poruši, je treba pridelek torej pobrati takrat ko je najprimernejši – z izkušnjami pridelave se temu reče ko je ravno pravi za pobiranje. Tudi ko smo stroke že pravi čas pobrali, se tu tekma za ohranitev okusa še ne konča. Stroke se še isti dan ali skuha in semena v njih poje ali pa se jih zblanšira in zamrzne. V nasprotnem primeru bodo v strokih še vedno potekale razne biokemične reakcije ki jim s skupnim imenom rečemo kar dozorevanje. Obstaja še ena dopustna možnost da se stroke shrani za več dni v hladilniku, pri čemer pa moramo preprečiti izgubo vlage na takšen način da jih hranimo v nepredušni vrečki. Kdor je poskusil kdaj edamame se bo verjetno odločil za prvo možnost, ostali dve pa dopustil le ob preobilnem pridelku ali pa pomanjkanju časa.

Človek se lahko ob okušanju edamame spomni na zlovešči rek da dobre stvari praviloma škodijo, tako da se je za pomiritev potrebno poglobiti še v zapise o hranilni vrednosti. Tu edamame kraljuje po vsebnosti proteinov, koristnih vlakninah, folatov, mangana in vitamina K. Prevedeno na vplive na zdravje – lahko blagodejno vpliva na nivo holesterola in ugodno na krvni sladkor in preventivno vpliva proti pojavu specifičnih vrst rakov. Če želimo polnovreden proteinski obrok nas edamame ravno tako ne bo razočaral –  vsebuje namreč vse esencialne aminokisline – lastnost s katero se lahko pohvali le redki rastlinski vir proteinov.

Zapisov ki hvalijo edamame iz vidika vpliva na zdravje je res veliko, če povzamemo pa je to predvsem hrana ki je nezahtevna za pridelavo, okusna in tudi dobra za zdravje. Pri vsej tej hvali pa ne smemo pozabiti da nam soja ki nam pridno daje edamame tudi pridno obogati tla z dušikom. V koreninah soje se namreč vzpostavi posebna oblika simbioze z bakterijami ki vežejo dušik iz zraka, ob koncu rasti soje pa del tega dušika ostane v tleh. S podobnim učinkom na tla se lahko pohvalijo vsi pripadniki botanične skupine metuljnic (fabaceae), tudi tiste ki jih človek uporablja v pridelavi hrane – bob, grah, fižol, čičerika in leča, ne smemo pa pozabiti tudi različnih vrst detelj. To so z velikim navdušenjem ugotovili tudi kmetje v preteklosti in z uvedbo stročnic v kolobarju mimogrede preprečili marsikatero lakoto na svetu.

Tako soja prehrani tako pridelovalca kot tudi zemljo na kateri raste – škoda da je nismo že prej začeli gojiti.

Dipsacus fullonum

Zacvetela je divja ščetica – Dipsacus fullonum

by Blog

Na našem vrtu je zopet zacvetela divja ščetica (Dipsacus fullonum). Rastlina me je pritegnila že v otroštvu, takrat jo je lokalni amaterski botanik označil za vrsto trobentice, kar se je seveda čez čas pokazalo kot zmotno. Verjetno pa je bilo sklepanje utemeljeno na rozeti enoletne rastline ki na prvi pogled res deluje kot velika trobentica, žal pa se tu podobnost s trobentico tudi konča. Ščetica namreč drugo leto požene v višave in popolnoma spremeni svojo obliko. Botaniki so jo že zgodaj uvrstili v čisto samostojno družino, ščetičevke (Dipsacaceae). Kasneje so sicer to družino degradirali v poddružino in jo uvrstili skupaj z nekaterimi drugimi poddružinami med kovačnikovke (Caprifoliaceae), zaradi česar je v literaturi kar nekaj zmede na to temo kam se ščetico pravilno uvršča po sistematiki. Ščetica se seveda ne obremenjuje s tem in pridno raste naprej, brez kakšnega tarnanja nad izgubljenostjo v sistemu. Podobno je tudi z ostalimi pripadniki nekdanje družine ščetičevk: grabljišča, grintavci in izijevke, rastline ki jih najdemo običajno na ekstenzivnih travnikih in s svojimi cvetovi takoj padejo v oči.

Tudi ščetica takoj na prvi pogled pade v oči, a ne le zaradi cvetov, ampak tudi zaradi same oblike. Običajno lahko zraste tudi čez dva metra višine, po listih in steblih je potresena z bodičastimi izrastki, do šest centimetrov dolga socvetja zaradi trnato podaljšanih krovnih listov pa ravno tako delujejo bodeče.

Skratka, rastlina daje vedeti raznim rastlinojedim živalim da niso zaželjene v njeni okolici, ko zacveti pa ponosno vabi razne žuželke na njeno rožnato obarvano cvetoče socvetje. Pri izboru opraševalcev zaradi enostavne zasnove cvetov ni pretirano izbirčna, že pri kratkem postanku in opazovanju medene paše na nasadu ščetic lahko ogledate pester nabor opraševalcev med katerimi se znajdejo tudi Velerilci (Macroglossum stellatarum), modre lesene čebele (Xylocopa violacea) in seveda tudi dobre stare medonosne čebele (Apis mellifera). Oprašena socvetja postanejo jeseni obilno založena s podolgovatimi semeni, ki predstavljajo dober vir hrane tudi za razne ptiče.

Po nekaterih domnevah ima ščetica tudi značaj mesojede rastline. Nima sicer kakšnih posebnih izrastkov s katerimi bi lovila žuželke, tvorita  pa lista ki si ležita nasproti ob steblu nekakšno čašo, v kateri se zbira voda, včasih pa vanjo pade tudi kakšen žužek in se tudi utopi. Vestnemu opazovalcu narave se na podlagi spoznanja, da v naravi ne gre nič v smeti in se vse uporabi, hitro postavi tudi hipoteza o tem ali ščetica uporabi odmrle žužke za hrano ali ne. Na vprašanje ali je ščetica mesojeda ali ne, je bilo že opravljenih kar nekaj raziskav, trenutno se znanost nagiba k odgovoru da ni mesojeda, bo pa čas in razvoj na področju rastlinske fiziologije pokazal ali ima znanost trenutno prav.

Ko se človek tako spozna pobližje s ščetico začne nekako intuitivno sumiti da ščetica s svojim izgledom dejansko prikriva njene koristne lastnosti, ta sum se kasneje še potrdi ob pregledu njene rabe v zgodovini. Posušena socvetja so v preteklosti uporabljali kot česala za ostriženo volno, velikokrat so za to uporabljali še celo kulturno verzijo ščetice (Dispacus sativus), njeno eno leto staro korenino in liste pa so uporabljali veliko tudi v ljudski medicini. Prej omenjeno vodo v listnatih čašah so v preteklosti imenovali kar venerina kopel in z njo zdravili vnetja oči. Poleg tega lahko njeno uporabo zasledimo tudi pri celjenju ran, zlomih kosti, zdravljenju raka in demence, artritisa in putike in zdravljenju srbečice. Ni pa nič od tega ščetice naredilo tako prepoznavne kot njena domnevna koristnost pri zdravljenju bolezni ki ji preprosto pogovorno rečemo kar borelija.

Pred nekaj leti je tako ščetica postala medijsko zelo odmevna kot rastlina ki sanira zapoznelo lymsko boreliozo, bakterijsko bolezen, ki jo poleg virusnega meningoencefalitisa prenašajo klopi. O njeni učinkovitosti pri zdravljenju ljudska medicina navija za in postreže z velikim naborom primerov ustnega izročila o njeni učinkovitosti, uradna medicina pa raje iz principa previdnosti previdno poreče –  “potrebno je več raziskav”. Kakorkoli že, na trgu se navkljub trmastem vztrajanju uradne medicine po več raziskavah najde pester nabor preparatov ki naj bi lajšali okužbo z boreliozo, oziroma njeno zapoznelo obliko. Sam s temi preparati sicer nimam izkušenj, ščetico pa ravno zaradi te lastnosti za vsak slučaj ohranjam na našem vrtu. Tako ščetica pridno vztraja na našem vrtu in se vsako leto preseli na kakšno drugo lokacijo. Če ne drugega, vsaj v času cvetenja zagotavlja vir hrane za žuželke, pa tudi njena posušena socvetja pridejo prav  v dekorativne namene. Ščetica se ravno zaradi naštetih lastnosti pri nas spretno izogiba oznaki plevela in vedno najde svoj prostor pod soncem. Kdo ve, mogoče pa kdaj prav pride še za kaj drugega.

Perillus bioculatus

Plenilec koloradskega hrošča – Perillus bioculatus

by Blog

Na kmetiji Markovi imamo eno njivo namenjeno pridelavi krompirja. Po površini je ravno dovolj velika da se iz vidika ekonomičnosti za preprečevanje škode zaradi koloradskih hroščev namesto uporabe insekticidov vrši ročno odstranjevanje. Vsako leto se ob vzniku krompirja kmalu pojavijo tudi jajčeca koloradskega hrošča (Leptinotarsa decemlineata) ki jih je seveda dobro v čim večji količini uničiti. Najbolj enostavno je to narediti med sprehodom po nasadu in s kazalcem in palcem desne roke pridno opraviti to za nekatere neprijetno in časovno potratno delo. Tudi to leto smo naredili isti postopek, med sprehodom med vrstami krompirja pa smo opazili poleg značilnih rumenih podolgovatih jajčec že omenjenega škodljivca tudi majhna, črna in okrogla jajčeca neznanega insekta. Pustili smo jih pri miru iz čiste radovednosti (“Mogoče bo pa kaj zanimivega…”) in ta radovednost se nam je obrestovala. Ob pojavu ličink koloradskega hrošča so se ta teden pojavili tudi insekti ki so ob prvem pogledu spominjali na kakšne skromne stenice, ob podrobnejšem pregledu ekosistema v nasadu krompirja pa smo ugotovili da gre za uresničenje sanj agronomov zadnjih desetletij. Koloradski hrošč je na naši njivi dobil izziv in sicer učinkovitega naravnega sovražnika – plenilsko stenico ki so jo žužkoslovci poimenovali z znanstvenim imenom Perillus bioculatus.

Ta stenica je idealen plenilec koloradskega hrošča – v ugodnih klimatskih pogojih ima več generacij v enem letu, tako nimfa (nezrela oblika odrasle živali) kot tudi odrasla žival napadata jajčeca in ličinke koloradskega hrošča, snovi ki jih oddaja krompir ko ga objeda koloradski hrošč (rastlinski način klicanja na pomoč) pa privabljajo tudi te stenice. Skratka, deluje kot učinkovit stražar ki skrbno bdi nad nasadom krompirja.

Seveda je privabila njena marljivost in učinkovitost tudi agronome ki so po raziskavah dognali da populacija 5-15 žuželk na kvadratni meter popolnoma odpravi potrebo po uporabi insekticidov. Vse lepo in prav, žal pa je njeno prvobitno okolje na ameriški celini, domovini krompirja in osovraženega koloradskega hrošča, torej bi jo bilo treba prijazno povabiti na evropska tla.

Na podlagi teh spoznanj so že kmalu po pojavu koloradskega hrošča v evropi začeli z poskusnim uvajanjem plenilske stenice. Prvi so bili francozi (1930), njihove poskuse je žal ustavila 2. svetovna vojna. Po koncu 2. svetovne vojne so s poskusi nadaljevali, v 60. in 70. letih pa so se jim pridružile tudi druge države: tedanja Češkoslovaška, Madžarska, Italija, Poljska, Sovjetska zveza in tudi nekdanja Jugoslavija. Žal se poskusi zaradi neustreznih klimatskih pogojev niso posrečili. Poleg tega se je izkazalo da se populacije plenilskih stenic v primerjavi s koloradskim hroščem razvijejo prezgodaj in zaradi pomanjkanja hrane propadejo.

Vsaj takšna je bila domneva.

Ampak življenje vedno najde svojo pot in majhne populacije teh stenic so preživele na balkanu, jugu Rusije, Ukrajini in Turčiji. Od takrat so klimatske spremembe in sprememba prehranjevalnih navad plenilske stenice (in verjetno tudi odsotnost nekaterih neselektivnih insekticidov) botrovale temu da se stenica sedaj vrača na polja krompirja. Njeno prisotnost so ugotovili v številnih vzhodnih evropskih državah (najbližja nam je Madžarska kjer so jo zaznali leta 2023), kar nam kaže da ima globalno segrevanje ozračja vsaj eno svetlo točko.

Njen življenjski krog je zanimiv: Odrasla samica lahko izleže do 200 jajčec na liste krompirja, iz njih pa se po 1 tednu že izležejo nimfe (mladostniška stopnja ki se začne z izvalitvijo iz jajčeca in konča z nastopom spolne zrelosti). Ker običajno v času izlege prve generacije stenic koloradski hrošči še malo zamujajo z razvojem in tako prave hrane še ni na voljo, se nimfe plenilskih stenic zadovoljijo s sesanjem rastlinskih sokov krompirja. Ko se pojavijo koloradski hrošči, stenice niti ne pomislijo več na rastlinsko prehranjevanje in (na splošno olajšanje lastnikov nasada) običajno v parih ali še večjih skupinah začnejo z napadanjem populacije koloradskega hrošča. Njihov ustni aparat je spremenjen v bodalo s katerim zabadajo v telesa ličink in hroščev, po vbodu preko bodala vbrizgajo razgradne encime, kar onesposobi plen, nato pa počasi posesajo sokove. Glede na razpoložljivo literaturo lahko med razvojem ena nimfa plenilske stenice na takšen način napade do 300 jajčec koloradskega hrošča, do 4 ličinke in dobrih 5 odraslih koloradskih hroščev. Odrasli primerki lahko v času 6 tednov učinkovito napadejo do 85 ličink koloradskih hroščev.

Tu pa se čudenje nad tem žužkom še ne konča. Na podlagi površnega pregleda nasada krompirja kjer so stenice prisotne se sprva pojavi domneva da je na delu več različnih vrst, kar pa ni tako. Kot ptiči plamenci (flemingi) katerim se perje zaradi specifične prehrane spremeni v rožnato, tudi stenice zaradi hrane skozi čas spremenijo barvo. Koloradski hrošč, še posebej ličinke, namreč vsebuje veliko pigmentov, ki med hranjenjem prehajajo v stenice, začetna dolgočasna siva barva stenic tako počasi prehaja v oranžno, dokončno pa preide v živo rdečo barvo.

V primeru milih zim so lahko stenice aktivne celo leto, v primeru hladnejših zim pa hibernirajo, običajno v rastlinskih ostankih na površini tal.

 

Torej na prvi pogled dobre novice, bo pa seveda čas pokazal kako se te plenilske stenice počutijo v našem okolju. Mogoče bodo ostale pri osnovnem plenu, lahko pa se zgodi da preidejo tudi na drugi vir hrane. Vsekakor želimo stenicam da se bodo na naši njivi dobro počutile, obljubljamo pa jim tudi življenjsko okolje brez insekticidov ter obilje rastlinskih ostankov za zimsko hibernacijo.

 

 

inov model

Zaključek EIP projekta “Inovativni protipožarni model celostne revitalizacije kmetij”

by Blog

Dvoletni EIP projekt »Inovativni protipožarni model celostne revitalizacije kmetij«, ki je sofinanciran iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja, v okviru podukrepa 16.2., se zaključuje. V nadaljevanju na kratko predstavljamo ključne rezultate, za katere verjamemo, da jih bomo skupaj uporabljali in nadgrajevali tudi v prihodnje.  

Partnerstvo, ki ga sestavlja enajst kmetij in štirje strokovni partnerji, je oblikovalo inovativni protipožarni model celostne revitalizacijo kmetij. Model, ki je hkrati tudi glavni rezultat projekta, temelji na treh stebrih – ekosistemskih storitvah, geomantiji in klasičnem požarnem pristopu. Inovativnost modela pa je v povezanosti in hkratnem upoštevanju stanja kmetij na vseh teh področjih. Z uporabo modela in točkovalnika, ki je del modela, se lahko kmetije samoocenijo, kako so požarno varne oziroma vitalne. Hkrati pa dobijo tudi informacijo o tem, kako lahko svojo vitalnost na tem področju izboljšajo.

Oblikovani model je širše uporaben, saj govori o vitalnosti (odpornosti) kmetije in ne samo o oceni požarne varnosti. Vidik požarne varnosti je le en segment vitalnosti kmetije, to je tretji steber modela.  

Model je predstavljen v tiskani in elektronski obliki, podrobneje pa je opisan tudi v priročniku. Vabljeni, da si oboje »snamete« in uporabljate. V kolikor pa bi želeli tiskano verzijo, mi z odgovorom na ta mail sporočite naslov, kamor vam tiskovini lahko pošljem.

Projekt je zaključen. In kako naprej?

Model je inovativen za slovenski prostor, kot tudi širše. In uporaben na različnih področjih, ne samo v kmetijstvu. K širitvi uporabe modela na različna področja se je zavezalo tudi partnerstvo, tako tekom projekta, kot tudi po zaključku.

Trenutno že poteka širitev uporabe Modela na druga področja znanosti, kot je geografija, okoljevarstvo in naravovarstvo, za kar je zaslužna predvsem glavna avtorica modela ddr. Ana Vovk, ustanoviteljica Inštituta za promocijo in varstvo okolja (IPVO). Ker je hkrati tudi predavateljica na Univerzi v Mariboru, to znanje že razširja v sklopu univerze. Za vključitev teh vsebin v svoje izobraževalne program si bosta prizadevala tudi partnerja BC Naklo in GRM Novo mesto.

Znanja s področje geomantije kot take pa bosta seveda tudi v prihodnje širila Karini in Robi Lavin iz Zavoda Anima Mudni, tudi s sodelovanjem Zavoda Miren Kras.

Partnerske kmetije so oblikovale različne programe – izobraževalne, terapevtske in turistične, ki jih bodo izvajale tudi v prihodnje. Hkrati pa so partnerske kmetije postale tudi t.i. »demonstracijske« kmetije s področja ukrepov za izboljšanje požarne varnosti in vitalnosti kmetije.

Razvit Model je uporaben tudi za prostorsko planiranje, s tem namenom smo pripravili dva dokumenta – priporočila oz. smernice za uporabo geomantije v praksi. Geomantijska priporočila za celostno prostorsko načrtovanje in Radiestezija – strokovne podlage za vključitev geomantije v prostorsko načrtovanje).

Več o ostalih rezultatih, kot tudi naše ugotovitve in zaključke, pa si lahko ogledate na spletni strani projekta. Vabljeni k branju in ogledu!

 
Pleveli

Pleveli

by Blog

Vsako leto se na obdelane površine brez kakršnega koli skrbnega sajenja ali setve potihoma prikradejo nepovabljeni rastlinski gosti. Rečemo jim kar pleveli, po definiciji so to neželene rastline na pridelovalni površini. S tem poimenovanjem ni nič narobe, problem nastane, ko se plevelom kar takoj pripišejo najrazličnejše negativne lastnosti. To označevanje vodi do tega, da jih želimo takoj izbrisati z obličja zemlje. Nekateri pri tem pograbijo motike, nekateri kar prekopalne vile, nekateri pa se jih v interesu preprečevanja bolečin v križu in mišicah lotijo kar s herbicidi. Med pleveli pa se skrivajo tudi zelo uporabne rastline. Nekatere smo v preteklosti že prekrstili iz plevela v užitne ali zdravilne rastline, nekatere smo začeli uporabljati v okrasne namene, nekatere pa še čakajo na dan, da jim odkrijemo uporabne lastnosti in jih začnemo skrbno gojiti ter ščititi pred morebitnimi novo definiranimi pleveli. O plevelih lahko več izveste tudi na delavnicah na temo uporabnih plevelov, kjer predstavimo posamezne sezonske plevele in njihovo uporabnost.

2025-05-07_13-02-56

Inovativni protipožarni model v tiskani in e-obliki

by Blog

Kmetija Markovi je skupaj z ostalimi partnerji sodelovala v izdelavi Priročnika za inovativni protipožarni model in Inovativnega modela protipožarne varnosti za celostno revitalizacijo kmetij. Model in priročnik sta dostopna na spodnjih povezavah:

Model: Inovativni model

Priročnik: Priročnik za model

Aktivnosti so del projekta EIP – »Inovativni protipožarni model celostne revitalizacije kmetij«, ki je sofinanciran iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja, v okviru podukrepa 16.2.