Vstopamo v čas, ko so se dnevi že občutno skrajšali in se jutranje temperature zraka že počasi nagibajo k ledišču. Drugače povedano – prišel je čas za sajenje česna.
Ta tisočletna zelenjava, ki spremlja ljudi skozi celotno človeško zgodovino, je hkrati tudi malce posebna – je ena redkih, ki se razmnožuje izključno vegetativno. To preprosto pomeni, da se v zemljo ne seje semen, ampak stroke, ki jih dobimo iz glavice česna.
Je tudi ena redkih rastlin, ki se jih sadi v mrzlih mesecih, to pa zato, ker potrebuje določeno obdobje mraza, da lahko začne tvoriti posamezne stroke. Hkrati v jesenskem času še pred zmrzaljo česen razvije močne korenine, ki omogočajo rastlini, da spomladi začne z intenzivno rastjo listov in jo morebitni pleveli težko dohitijo. Velika prednost močnih, globokih korenin je tudi odpornost proti suši – te so zadnja leta pravilo in ne izjema.
Na kmetiji ohranjamo tri sorte česna; dve med njimi smo dobili v dar in naj bi bili stari sorti, ki se na Notranjskem vzgajata že dolgo časa, tretjo pa smo obdržali po poskusnem sajenju, ker se je izkazala za primerno. Vse tri sorte, ki jih ohranjamo na kmetiji, izpolnjujejo dva pogoja, zaradi katerih jih sploh ohranjamo:
Prvi je okus – ta v primerjavi z modernejšimi sortami, ki smo jih tudi poskusno gojili na kmetiji, izrazito izstopa in bogato popestri jedi.
Drug razlog pa je tvorba cvetnih poganjkov oziroma peskov; te običajno poženejo iz rastlin kakšen mesec pred polno zrelostjo. Peske je priporočljivo pobrati, saj s tem usmerjamo rastlino k tvorbi večjih glavic. Peskov pa seveda ne vržemo na kompost kot nekateri pridelovalci česna, ampak jih uporabimo v kulinariki. Zaradi svojega okusa se lahko uporabijo kot blag nadomestek česna v številnih jedeh.
Običajno po pobiranju peskov čez dobre tri tedne sledi še izkopavanje zrelega česna; čas močno zavisi od vlažnosti tal – če so premokra, bo na česnu ogromno sprijete zemlje, kar nikakor ni dobro. Česen nato sušimo pod kozolcem v senci do jeseni, nato pa poberemo česnove glavice in jih očistimo. Del glavic se pripravi za sajenje, del pa za skladiščenje čez zimo.
Med čiščenjem glavic se že dela selekcija, katere bodo šle v sajenje (le največje in najlepše), ostale pa se porabijo v kulinariki. Česnove glavice en dan pred sajenjem v večernih urah razstročkamo, nato pa se drugi dan prične sajenje česna oziroma česnovih strokov.
Seveda je treba te stroke tudi primerno usmeriti v zemljo: koničasti del stroka naj bo usmerjen proti vrhu, medtem ko je zaobljen del usmerjen v zemljo. Če strani česna zamenjamo, bo bodoče steblo česna naredilo lep polkrog, ko bo potovalo iz zemlje proti nebu. To ni ravno priporočljivo, saj rastlina pri tem trati dragocene rezervne snovi, posledično pa rezultate te napake vidimo čez pol leta, ko je pridelek bistveno manjši. Upoštevati je treba tudi primerno globino, ta mora biti prilagojena tipu tal. Tla, kjer bo rastel česen, tudi ne smejo biti pregnojena – tudi povsod opevan svež hlevski gnoj česnu ne ustreza. Pri vsem tem pa je potrebno paziti še na razdaljo pri sajenju. Rastline so namreč kot ljudje – potrebujejo nekaj osebnega prostora, da lahko razvijejo svoj celoten potencial.
Skratka, česen je nezahtevna vrtnina za pridelovanje, a samo sajenje terja kar nekaj znanja in izkušenj za lep pridelek v naslednjem letu. Se pa splača. In splača se ta proces ponavljati vsako leto, če se nam eno leto ne da, preprosto izgubimo vse tri sorte za vedno.