Naša kmetija se ne ukvarja z živinorejo. Da bi dobili nadomestek gnoja, ki bi potešil najbolj požrešno zelenjavo, se v manjši meri ukvarjamo s kompostiranjem. Kapacitete so sicer premajhne, da bi lahko kompost prodajali na trgu, so pa dovolj velike, da lahko v manjši meri govorimo o kroženju hranil na kmetiji. V kompostiranje namreč vstopajo hranila iz ostankov hrane, papirja, sena in sveže trave, včasih pa za pospešitev procesa dodamo še kakšne pospeševalce v obliki kopriv in gabezovih listov.
Splošno znano je kompostiranje v obliki nepremišljenega zlaganja organskih odpadkov na kup in čakanja, da se ta skompostira. Slej ko prej bo sicer prišlo do komposta, vendar se da proces pohitriti, če se držimo nekaterih osnovnih pravil in odpadke že vnaprej logično sortiramo v dve skupini ki ju nato izmenično dajemo na kompostni kup.
Prva skupina je znana po visoki vsebnosti dušika. Vanjo sodijo ostanki sadja in zelenjave, pokošena trava, ostanki kave, plevel, ki še ni začel semeniti, ter drugi sveži ostanki listja in cvetja. Ta skupina z vsebnostjo dušika poganja proces kompostiranja; poljudno ji rečemo tudi zeleni del.
Druga skupina je znana po visoki vsebnosti ogljika. Vanjo spadajo suho listje in suha trava, sekanci majhnih dimenzij, nepotiskan karton in jajčna embalaža, slama ali seno ter papirnate brisače. Ta skupina daje kompostu strukturo, omogoča pretok zraka in služi kot vir energije za organizme v procesu kompostiranja. Poljudno ji rečemo rjavi del.
Če na kompostiranje gledamo kot na ubrano sozvočje dveh skrajnosti (zeleni in rjavi del), bo proces deloval le, če bosta dela v pravem razmerju. To pomeni da premišljeno izmenično zlagamo na kup zeleni del in rjavi del in spremljamo proces.
Če je dušika (zeleni del) preveč, bo kup zaudarjal po gnitju; situacijo rešimo z dodatkom rjavega dela in obveznim premešavanjem.
V nasprotnem primeru, če je ogljika (rjavi del) preveč, lahko kup stoji več tednov v popolnoma nespremenjeni obliki. To rešimo z dodatkom zelenega dela in premešavanjem.
To so enostavna pravila, na katera pa se v praksi žal velikokrat pozabi. Marsikdo nad kompostiranjem celo obupa zaradi opisanih težav, ki bi se jih dalo enostavno rešiti, nekateri pa pretreseni ugotovijo, da so se jim v kompostu namnožile podgane. Podgan in drugih glodavcev ni, če zanje ni hrane, zato se izogibamo kompostiranju živalskih ostankov v vseh oblikah (meso, kosti), mlečne izdelke pa raje pojemo, kot da bi jih kompostirali. Tudi olje, ki ga nekateri radi dodajajo, deluje zelo zaviralno na proces, zato se mu izogibamo, če želimo optimalne rezultate.
Kompostiranje je star proces, ki so ga ljudje prakticirali že davno pred razvojem znanstvenih ved, ki jih danes poimenujemo kemija, biokemija in mikrobiologija in ki nam te procese danes strokovno pojasnjujejo. So si pa ljudje vzeli čas ter z opazovanjem in izkušnjami prišli do “zlate formule”. Zato pri kompostiranju še vedno velja zlato pravilo opazovanja in eksperimentiranja. Le na podlagi teh komponent pridobimo izkušnje, s katerimi optimiziramo celoten proces. Izkušnja na izkušnjo pa sčasoma vodi do mojstrovine.