Na našem vrtu je zopet zacvetela divja ščetica (Dipsacus fullonum). Rastlina me je pritegnila že v otroštvu, takrat jo je lokalni amaterski botanik označil za vrsto trobentice, kar se je seveda čez čas pokazalo kot zmotno. Verjetno pa je bilo sklepanje utemeljeno na rozeti enoletne rastline ki na prvi pogled res deluje kot velika trobentica, žal pa se tu podobnost s trobentico tudi konča. Ščetica namreč drugo leto požene v višave in popolnoma spremeni svojo obliko. Botaniki so jo že zgodaj uvrstili v čisto samostojno družino, ščetičevke (Dipsacaceae). Kasneje so sicer to družino degradirali v poddružino in jo uvrstili skupaj z nekaterimi drugimi poddružinami med kovačnikovke (Caprifoliaceae), zaradi česar je v literaturi kar nekaj zmede na to temo kam se ščetico pravilno uvršča po sistematiki. Ščetica se seveda ne obremenjuje s tem in pridno raste naprej, brez kakšnega tarnanja nad izgubljenostjo v sistemu. Podobno je tudi z ostalimi pripadniki nekdanje družine ščetičevk: grabljišča, grintavci in izijevke, rastline ki jih najdemo običajno na ekstenzivnih travnikih in s svojimi cvetovi takoj padejo v oči.
Tudi ščetica takoj na prvi pogled pade v oči, a ne le zaradi cvetov, ampak tudi zaradi same oblike. Običajno lahko zraste tudi čez dva metra višine, po listih in steblih je potresena z bodičastimi izrastki, do šest centimetrov dolga socvetja zaradi trnato podaljšanih krovnih listov pa ravno tako delujejo bodeče.
Skratka, rastlina daje vedeti raznim rastlinojedim živalim da niso zaželjene v njeni okolici, ko zacveti pa ponosno vabi razne žuželke na njeno rožnato obarvano cvetoče socvetje. Pri izboru opraševalcev zaradi enostavne zasnove cvetov ni pretirano izbirčna, že pri kratkem postanku in opazovanju medene paše na nasadu ščetic lahko ogledate pester nabor opraševalcev med katerimi se znajdejo tudi Velerilci (Macroglossum stellatarum), modre lesene čebele (Xylocopa violacea) in seveda tudi dobre stare medonosne čebele (Apis mellifera). Oprašena socvetja postanejo jeseni obilno založena s podolgovatimi semeni, ki predstavljajo dober vir hrane tudi za razne ptiče.
Po nekaterih domnevah ima ščetica tudi značaj mesojede rastline. Nima sicer kakšnih posebnih izrastkov s katerimi bi lovila žuželke, tvorita pa lista ki si ležita nasproti ob steblu nekakšno čašo, v kateri se zbira voda, včasih pa vanjo pade tudi kakšen žužek in se tudi utopi. Vestnemu opazovalcu narave se na podlagi spoznanja, da v naravi ne gre nič v smeti in se vse uporabi, hitro postavi tudi hipoteza o tem ali ščetica uporabi odmrle žužke za hrano ali ne. Na vprašanje ali je ščetica mesojeda ali ne, je bilo že opravljenih kar nekaj raziskav, trenutno se znanost nagiba k odgovoru da ni mesojeda, bo pa čas in razvoj na področju rastlinske fiziologije pokazal ali ima znanost trenutno prav.
Ko se človek tako spozna pobližje s ščetico začne nekako intuitivno sumiti da ščetica s svojim izgledom dejansko prikriva njene koristne lastnosti, ta sum se kasneje še potrdi ob pregledu njene rabe v zgodovini. Posušena socvetja so v preteklosti uporabljali kot česala za ostriženo volno, velikokrat so za to uporabljali še celo kulturno verzijo ščetice (Dispacus sativus), njeno eno leto staro korenino in liste pa so uporabljali veliko tudi v ljudski medicini. Prej omenjeno vodo v listnatih čašah so v preteklosti imenovali kar venerina kopel in z njo zdravili vnetja oči. Poleg tega lahko njeno uporabo zasledimo tudi pri celjenju ran, zlomih kosti, zdravljenju raka in demence, artritisa in putike in zdravljenju srbečice. Ni pa nič od tega ščetice naredilo tako prepoznavne kot njena domnevna koristnost pri zdravljenju bolezni ki ji preprosto pogovorno rečemo kar borelija.
Pred nekaj leti je tako ščetica postala medijsko zelo odmevna kot rastlina ki sanira zapoznelo lymsko boreliozo, bakterijsko bolezen, ki jo poleg virusnega meningoencefalitisa prenašajo klopi. O njeni učinkovitosti pri zdravljenju ljudska medicina navija za in postreže z velikim naborom primerov ustnega izročila o njeni učinkovitosti, uradna medicina pa raje iz principa previdnosti previdno poreče – “potrebno je več raziskav”. Kakorkoli že, na trgu se navkljub trmastem vztrajanju uradne medicine po več raziskavah najde pester nabor preparatov ki naj bi lajšali okužbo z boreliozo, oziroma njeno zapoznelo obliko. Sam s temi preparati sicer nimam izkušenj, ščetico pa ravno zaradi te lastnosti za vsak slučaj ohranjam na našem vrtu. Tako ščetica pridno vztraja na našem vrtu in se vsako leto preseli na kakšno drugo lokacijo. Če ne drugega, vsaj v času cvetenja zagotavlja vir hrane za žuželke, pa tudi njena posušena socvetja pridejo prav v dekorativne namene. Ščetica se ravno zaradi naštetih lastnosti pri nas spretno izogiba oznaki plevela in vedno najde svoj prostor pod soncem. Kdo ve, mogoče pa kdaj prav pride še za kaj drugega.