V sredini avgusta smo na eno izmed njiv posejali ajdo. Pa ne zaradi pridelave semen, ampak zaradi neštetih koristi, ki jih ponuja med rastjo in po njej. Končnega produkta – semen ajde – ne bomo pričakali, temveč jo bomo pokosili in nadzemne ostanke razporedili po njivski površini.
Na prvi pogled čudno dejanje, ki mimoidočemu prične porajati vprašanja o smiselnosti takšnega početja, se kmalu pokaže kot premišljeno, le rastlino moramo prej dodobra spoznati. Ko človek spozna številne pozitivne lastnosti in vpliv ajde na njivo, hitro ugotovi, da že samo njena prisotnost pomeni ugoden učinek na prst in okoliške površine. Teh učinkov je kar nekaj, odvisno od tega, kateri del rastline pogledamo. Najbolje se je tako ob posevku ajde kar usesti na tla in si ogledati celotno rastlino, od zgoraj navzdol …
Cvetovi
Posevek ajde prepoznamo že od daleč; težko je v pokrajini zgrešiti belo-rožnato zaplato, ki jo sestavljajo številni cvetovi. Če pridemo malce bližje, ob sončnem in mirnem vremenu zaslišimo brenčanje številnih žuželk in takoj prepoznamo še eno dobro lastnost ajde – ker je žužkocvetna, s cvetovi privablja številne opraševalce od daleč naokoli. Če imamo posevek ajde v bližini drugih rastlin, ki potrebujejo opraševalce, nam ni treba skrbeti, zagotovo bodo prišli. Še več, v posevku ajde se lahko namnožijo tudi številni koristni plenilci škodljivih žuželk.
Cvetovi po oprašitvi hitro začnejo tvoriti semena. Če jih pustimo in ajde ne požanjemo, se lahko hitro zgodi, da ajda v naslednjih mesecih pridobi oznako plevela – pa nič zato, še vedno bo s cvetenjem pripomogla k večjemu obisku opraševalcev na njivi. V kolikor posevek ajde vestno spremljamo in jo nekaj dni (7–10 dni) po začetku cvetenja pokosimo, poskrbimo, da se nam ne zapleveli, hkrati pa se lahko zgodi, da znova požene. Njena gosta preproga listja nadalje preprečuje razrast marsikaterega plevela.
Listi in stebla
Nežni listi in stebla ajde predstavljajo ob razpadanju dober vir organske snovi in številnih mineralov, ki jih je ajda vsrkala med rastjo. Kot že rečeno, gosta preproga ajde zaradi senčenja prepreči rast marsikateremu plevelu, ostanki listov in stebel pa med razgradnjo sproščajo snovi, ki za nekaj tednov zavirajo kaljenje semen drugih rastlin. Ta učinek se z eno besedo opiše kot alelopatija in je tudi poglaviten razlog, zakaj je ajda znana kot rastlina, ki “razpleveli” njivo. Seveda se najde tudi kakšen plevel, ki je na ta učinek neobčutljiv, a tega gosta razrast ajde skoraj zagotovo ugonobi.
Če zanemarimo alelopatijo in njen zatiralni učinek na plevele ter pogledamo v kakšno strokovno knjigo o zdravilnih rastlinah, ugotovimo, da je ajda znana tudi kot dober vir flavonoida rutin. Poleg ajde veliko rutina vsebujejo tudi kapre, olive, zeleni čaj in beluši – rastline, ki se jih drži sloves blagodejnega vpliva na zdravje. Rutin je splošno znan kot spojina, ki deluje blagodejno z več vidikov in pester nabor pozitivnih učinkov kar vabi k uživanju ajdinih semen. Vendar rutina ne dobimo le iz semen; tudi listi in cvetovi so njegov dober vir, le ob primernem času jih moramo požeti. Glede na raziskave ajda tvori rutin kot zaščitni odziv na UV-sevanje. Temu primerno bi morali ajdo za čaj gojiti takrat, ko je UV-sevanje najmočnejše – poleti. Seveda pa bo tudi čaj iz listov ajde, požetih v jesenskem času, dober, le manj rutina bo v njem, okus pa bo še vedno prijeten. Skratka, spoznanje o blagodejnih učinkih ajde je odlična motivacija, da si cvetočo zel (cvetove, liste in stebla) naberemo, jo hitro posušimo in si privoščimo skodelico ajdinega čaja na dan.
Korenine
Ko preidemo od spoznavanja ugodnih učinkov nadzemnih delov do korenin, se nam odpre novo poglavje. Razlog, zakaj so ajdo lahko pridelovali tudi na revnejših tleh, se skriva ravno v koreninah in njihovih izločkih. Ajdine korenine so goste in lahko segajo tudi v globino čez 20 cm, torej običajno v celotno globino obdelanih tal. Tam korenine izločajo šibke kisline, ki posledično povečajo dosegljivost različnih rudnin, ki so sicer rastlinam nedostopne. Med temi rudninami še posebej izstopa fosfor. Ta potuje v ajdo, po razgradnji njenih nadzemnih ostankov pa ostane dostopen naslednjim rastlinam – ajda torej deluje kot odlično zeleno gnojenje. Prav zaradi teh lastnosti korenin lahko uspeva v revnejših tleh, hkrati pa jo lahko posejemo, ko so njivska tla že malce izčrpana od redne rabe. Ajda jih bo zagotovo izboljšala.
Le sejmo ajdo
Če sledimo potovanju ajde skozi čas, jo najprej najdemo 6000 let pred našim štetjem na območju jugovzhodne Azije. Od tam je počasi potovala preko Srednje Azije na zahod in prispela v Evropo v 15. stoletju. Iz Evrope je kasneje z evropskimi kolonisti prispela tudi v Severno Ameriko, kjer je postala pomembna poljščina v zgodnjem obdobju razvoja kmetijstva. Z uvedbo mineralnih gnojil sta jo počasi začeli nadomeščati pšenica in koruza. Na srečo smo še pravi čas ponovno prepoznali njene dobre vplive na zdravje njivskih površin in ljudi, zato njena popularnost znova narašča. Temu botruje tudi dejstvo, da je ena redkih rastlinskih živil z idealno vsebnostjo aminokislin, odsotnost glutena pa ponuja pomembno prehransko alternativo ljudem, ki so nanj občutljivi. Ne smemo pa pozabiti na njen pomen v krajini; polja ajde namreč popestrijo kmetijsko pokrajino, ki v zadnjih desetletjih postaja bolj podobna zeleni puščavi kot pa viru življenja.
Skratka, ajdo se splača sejati!