Leto 2025 je zanimivo leto – deževen maj, sušen in vroč junij, ponovno deževen julij in ponovno vroč avgust. Navkljub vsem vremenskim anomalijam smo na kmetiji Markovi pridelali zadovoljiv pridelek soje, ki smo jo posadili samo zaradi enega namena – pridelka nezrelih strokov soje (Glycine max), svetu znanega z bolj všečnim in eksotičnim imenom – edamame.
Semena izbrane sorte soje smo prvič posejali pred dvemi leti in sicer slabih 100 g, preneseno v ekvivalent starodavne merske enote – eno pest. Pridelava je bila takrat usmerjena le v pridelavo semen – po eni strani zaradi testiranja kako se rastlina obnese v pretežno težkih tleh, po drugi strani pa iz čistega navdušenja nad pridelavo semen. Lahko bi že takrat nabavili večjo količino semena, ker pa je to dolgočasno in sama pridelava zaradi tega izgubi nekaj prvobitnosti in veselja nad eksperimentiranjem smo se raje odločili za daljšo pot. Na srečo nobena druga kmetija v bližini ne prideluje soje in nam ni bilo treba skrbeti za morebitno križanje z manj ustreznimi sortami. Še večja motivacija za pridelavo semena pa je bil podatek da lahko ena sama rastlina pridela od 100 do 400 semen. Pridelek semen v letu 2023 je bil zgleden, opisno kake pol litra semen. V letu 2024 smo polovico posejali, polovico pa v skladu s tisočletno tradicijo shranili za vsak slučaj če pridelek ne uspe. Pridelava je uspela, dobili smo semen za približno dva kozarca za vlaganje (750ml) oziroma 1,5 litra semen. V obeh letih si nismo privoščili niti pokušine pridelka, vse je bilo usmerjeno le v pridelavo semen. To leto pa smo si ob obilnem pridelku privoščili tudi prve kulinarično-degustacijske korake.
Če bi se tega postopka lotili malo bolj znanstveno in bi šteli posamezna semena in njihovo število po posameznih letih pridelave prenesli na X-Y koordinatni sistem, bi dobili lepo funkcijo s eksponentnim značajem. Verjetno so se nekaj podobnega lotili tudi bolj matematično navdahnjeni posamezniki ki so bivali na območju prvih poljedelskih civilizacij. Že takrat so nesporno ugotovili da se kmetijstvo splača in pridno nadaljevali z gojenjem rastlin. In to svetovali še drugim. Seveda ima naravno gibanje populacije to čudno lastnost da prvotna eksponentna rast doživi svoj vrh in potem zaradi najrazličnejših vzrokov strm padec. V kmetijstvu se to nevšečnost ublaži s kolobarjem, gnojenjem, zatiranjem tekmovalnih plevelov in nazadnje če ne preostane nič drugega – še s fitofarmacevtskimi sredstvi. S tem se elegantno izognemo zakonitostim evolucije ki vladajo v naravi in seveda tudi lakoti. Zato ljudje pridno gojimo kulturne rastline in jih v nekakšni mešanici narave in umetnega okolja držimo pri življenju že tisočletja – in vzajemno tudi one nas.
Če se vrnemo k našemu pridelku – sama beseda edamame izhaja iz Japonske, če ga prevedemo v slovenski jezik in dopustimo nekaj izgube med prevodom pa dobimo lep slovenski izraz – nezreli stroki soje. Edamame je mogoče novost v evropi, v aziji kjer so sojo udomačili pred več kot 6000 leti, pa so o njem poročali že v 13. stoletju. V evropi je kot že omenjeno ta jed relativno mlada – šele leta 2008 zasledimo na območju evropske unije prvo ponudbo lokalno pridelanega edamame v trgovinah.
Sama pridelava je preprosta, trik pa je v času pobiranja, stroke se mora namreč pobrati ko so v njih že prisotna semena ampak preden popolnoma dozorijo. Mladi stroki vsebujejo v semenih še veliko saharoze, poleg nje pa še obilo prostih aminokislin ki v čudoviti harmoniji prispevajo k nepozabnem okusu, ki včasih spominja na kuhan kostanj. Ker se to harmonično razmerje z dozorevanjem semen poruši, je treba pridelek torej pobrati takrat ko je najprimernejši – z izkušnjami pridelave se temu reče ko je ravno pravi za pobiranje. Tudi ko smo stroke že pravi čas pobrali, se tu tekma za ohranitev okusa še ne konča. Stroke se še isti dan ali skuha in semena v njih poje ali pa se jih zblanšira in zamrzne. V nasprotnem primeru bodo v strokih še vedno potekale razne biokemične reakcije ki jim s skupnim imenom rečemo kar dozorevanje. Obstaja še ena dopustna možnost da se stroke shrani za več dni v hladilniku, pri čemer pa moramo preprečiti izgubo vlage na takšen način da jih hranimo v nepredušni vrečki. Kdor je poskusil kdaj edamame se bo verjetno odločil za prvo možnost, ostali dve pa dopustil le ob preobilnem pridelku ali pa pomanjkanju časa.
Človek se lahko ob okušanju edamame spomni na zlovešči rek da dobre stvari praviloma škodijo, tako da se je za pomiritev potrebno poglobiti še v zapise o hranilni vrednosti. Tu edamame kraljuje po vsebnosti proteinov, koristnih vlakninah, folatov, mangana in vitamina K. Prevedeno na vplive na zdravje – lahko blagodejno vpliva na nivo holesterola in ugodno na krvni sladkor in preventivno vpliva proti pojavu specifičnih vrst rakov. Če želimo polnovreden proteinski obrok nas edamame ravno tako ne bo razočaral – vsebuje namreč vse esencialne aminokisline – lastnost s katero se lahko pohvali le redki rastlinski vir proteinov.
Zapisov ki hvalijo edamame iz vidika vpliva na zdravje je res veliko, če povzamemo pa je to predvsem hrana ki je nezahtevna za pridelavo, okusna in tudi dobra za zdravje. Pri vsej tej hvali pa ne smemo pozabiti da nam soja ki nam pridno daje edamame tudi pridno obogati tla z dušikom. V koreninah soje se namreč vzpostavi posebna oblika simbioze z bakterijami ki vežejo dušik iz zraka, ob koncu rasti soje pa del tega dušika ostane v tleh. S podobnim učinkom na tla se lahko pohvalijo vsi pripadniki botanične skupine metuljnic (fabaceae), tudi tiste ki jih človek uporablja v pridelavi hrane – bob, grah, fižol, čičerika in leča, ne smemo pa pozabiti tudi različnih vrst detelj. To so z velikim navdušenjem ugotovili tudi kmetje v preteklosti in z uvedbo stročnic v kolobarju mimogrede preprečili marsikatero lakoto na svetu.
Tako soja prehrani tako pridelovalca kot tudi zemljo na kateri raste – škoda da je nismo že prej začeli gojiti.